Galerija / potopis

Planinski tabor Plesko - 25. julij 2022

Objavljeno: 31 julij 2022 Nataša, Marjan

Tokrat smo v vasi Plesko zavili desno v Hrastnik. Še v mestu smo parkirali in se povzpeli na 890m visok Klobuk. Klobuk je vrh v grebenu, ki vodi do Koče na Kalu in je pogosto le vmesna točka. Že v mestu so bile ulice strme, še bolj pa potem, ko je pot zavila v gozd. Prvi so že odhiteli do Koče na Kalu, ko so zadnji planinci prišli na vrh. Nismo se dali motiti in uživali v zasluženi pijači in malici. Po lastni presoji so se nekateri vrnili po isti poti v dolino, nekateri pa nadaljevali na pol ure oddaljeni Kal. Koča na Kalu je bila zaradi kolektivnega dopusta zaprta. Malo smo se čudili, saj je to planinska koča in v višku planinske sezone. Voda je bila na voljo, klopce tudi. Nič nam ni manjkalo. Vračali smo se po poti čez Blate. Spustili smo se do partizanskega spomenika, skozi tunel pod smučiščem Rajska dolina - veliko po cesti in malo po gozdu. Po kosilu nas je v taboru obiskal podžupan občine Hrastnik. Prijetno je opisal kraje in ljudi v svoji občini. Izmenjali smo si priložnostna darila in se slikali. Punce so pred obiskom imele tečaj ličenja. Upam, da je podžupan opazil brhka ljubljanska dekleta.

MARKACISTI na ZELNARICI in TIČARICI

Objavljeno: 17 julij 2022 Marjan, Anže, Matic

Poletni konec tedna, 16. in 17. julija 2022 je potekala obnova poti od Štapc do Zelnarice. V soboto 16. julija se je v zgodnjih jutranjih urah 11-članska ekipa PD Šmarna gora in PD Rašica odpravila iz Ljubljane do izhodiščnega parkirišča nad planino Blato. Tam smo preverili in natovorili vsa delovna orodja in pripomočke in se odpravili na pot. Prvi postanek nas je pričakal po dobri uri hoje pri planinski koči Planine pri jezeru. Po četrt urnem počitku smo pot nadaljevali mimo Dednega polja in prav do začetka naše delovne akcije – na Štapcah, natančneje na odcepu proti Tičarici in Zelnarici. Celotna skupina se je zbrala na kupu nakar je sledila razdelitev nalog: obnova slabo vidnih markacij, obrezovanje zaraščenega grmovja in na vrhu postavitev novega smerokaza. Dva člana sta v vmesnem času odšla do vrha Tičarice, kjer sta zamenjala vpisno knjigo in pisalo. Markacije so bile še v precej dobrem stanju, medtem ko je bila pot že zelo zaraščena. Na pobočju je moški del ekipe zamenjal star skrivljen smerokaz. Nov smerokaz je sestavljen iz več delov in preko sidra postavljen na lokacijo starega smerokaza in založen z večjimi kamni. Okoli druge ure popoldne smo se po končanem delu odpravili do Koče pri Triglavskih jezerih. Tam smo se okrepčali s hrano in pijačo ter se nastanili v brunarici s skupnimi ležišči poleg koče. Nekateri smo se še sprehodili do jezera, predvsem pa smo preostanek dneva uživali v soncu in prijetni družbi. Naslednjo jutro smo pričeli s skupnim zajtrkom v koči in navodili vodje akcije – Marjana kako bo potekal dan. Čakalo nas je veliko dela zato smo se odpravili na pot kar takoj po zajtrku. Skupaj smo odšli do novo postavljenega smerkoza (Tičarica in Zelnarica) na pobočju, kjer smo prejšnji dan akcijo zaključili. Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupina je z orodjem odšla naprej proti Zelnarici in do sedla Vrat na drugi strani Zelnarice (združitev poti Zelnarica -za Kopico), kjer so pričeli z zamenjavo smerokaza. Podrli so star smerokaz in ga nadomestili z novim, na enak način kot prejšnji dan. Druga ekipa pa se je počasneje pomikala proti Zelnarici, saj je na poti obnovila vse slabovidne markacije. Z vremenom ta dan nismo imeli sreče, saj nas je vse od pobočja smerokaza pri Tičarici in do vrha Zelnarice spremljala meglica in rahel mrzel vetrič. Skupini sta se združile spet okoli dvanajstih, ko smo tudi postavili nov kažipot in zaključili z obnovo poti čez Štapce. V dolino smo odšli po poti za Kopico. Na Dednem polju smo se na planšariji za nekaj minut odpočili in nato odhiteli do avtov. Na koncu delovne akcije nas je vodja akcije povabil na kosilo v gostilno v Pr Mihovc v Bohinju. Tam smo se dobro najedli in strnili misli na prijetno delovno obarvani vikend v planinah. Anja

ŠMOHOR in MALIČ

Objavljeno: 16 julij 2022 Jernej

V soboto, 16. julija 2022 smo se udeležili prireditve "Gremo v Hribe", ki jo organizira pivivarna Laško. Iz Zagrebena smo se poczpeli prvo do koče na Šmohorju in nadaljevali na vrh Malič. Vrnili smo se do koče, kjer je potekala prireditev. Kar dolgo smo poisedeli in poslušali koncert "Orlekov". Bili smo zelo pomlajena ekipa. Naši mladi planinci so uživali in veselo tekali po planinskih poteh.

NI CMIR; SO SOSEDNJI VRHOVI

Objavljeno: 3 julij 2022 Majda, Marjan

NE NA CMIR, NA SOSEDNJE VRHOVE PA Že druga letno planirana tura (Čisti vrh in sedaj Cmir) je bila izvedena družinsko, saj ni bilo prijav ostalih planink in planincev. Zelo žalostno. V soboto in nedeljo, 2. in 3. julija 2022 sva se potepala po Julijskih Alpah. Ker naju je spremljala najina psička Čeča, se na Cmir nisva povzpela. Sva pa bila na vrhovih: Begunjski vrh – 2461m, Visoka Vrbanova špica – 2408m in Macesnovec – 1926m. V soboto sva se že zgodaj odpeljala na Gorenjsko, a se vročini kljub temu nisva izognila. STANIČEVA KOČA Iz doline Kot sva se podala priotii 4 ure oddaljeni koči, do katere vodi delno zahtevna označena pot. Sprva ravna pot, se v gozdu višje zelo vzpne, celo varovala so tu. Pri studenčku sva se nadihala in napila. Pot nato preči pas rušja in se višje vzpne na vse bolj kamnita strma pobočja. Videla sva čredo kozorogov z mladiči. Sence ni, vroče je. Počasi se vzpenjava mimo balvana Debeli kamen, pravilno zavijeva na križiščih za Vrbane špice in Rjavino in varno prečiva majhna snežišča. Malo z zamudo sva prispela do Staničevega doma. Predsednica PD, ki upravlja z domom, je dovolila, da prenočiva s psičko. Ležerno sva pomalicala, se odpravila na bližnja vrhova in popoldne dolgo klepetala z meteorologom s Krederice, ki je prišel malo na obisk. Obujali smo spomine na skupne prijatelje in planinske pripetije. BEGUNJSKI VRH je kar visoka gora, a le pol ure oddaljen od koče. Skalnata pot z veliko kotalečega kamenja pripelje na vrh, ki ima razgled na Triglav, Rž, Rjavino, Cmir, v Vrata, lepo vidimo še Škrlatico, Dolkovo špico, Stenar ter Bovški Gamsovec. Z vrha sva sestopila po isti poti, potem pa skrenila levo na Špico. VISOKA VRBANOVA ŠPICA je malo nižja, a prav tako lahko in hitro dostopna s Staničeve koče. Ker je bilo odlično vreme, je bil tudi tu razgled prelep. Spominjala sva se društvenega vzpona preko Male Vrbane Špice… Kje so tisti prijatelji? V nedeljo je bilo nebo brez oblačka, na Triglavu se je videla že množica planincev. Midva pa se podava navzdol proti Kotu po poti vzpona vse do studenčka. MACESNOVEC Malo nad studenčkom se prične neoznačena zahtevna pot, vendar je dobro vidna. Kar takoj se strmo vzpne po velikemu melišču in se razcepi na dve - desno (zgornjo) in levo (spodnjo). Seveda Marjan po eni, jaz po drugi, - oba sva se precej namučila. Obe poti se spet združita. Pot poteka po zelo strmem pobočju, v redkem gozdu macesnov in ruševja. Je izpostavljena (nevarnost zdrsa). Ko sva prišla na greben in pogledala v Krmo, sva vedela, da vrh ni daleč. Dve suhi macesnovi palici še vedno stojita v kupu kamenja. Le vrvi ni več, s kareto sta pred leti Cene in Marjan povezala palici v križ. Sonce je pripekalo, poldne je bilo in še neke muhe so imele veselico. Slikala sva se in sestopila malo nižje v senco. Sestopila sva po poti vzpona z veliko previdnostjo. Pri studencu sva se odžejala, napolnila plastenke z vodo za pozneje (v Kotu ni nič). Še ura previdne hoje in lepo dvodnevno turo sva zaključila. Seveda utrujena, posmojena od sonca, a zelo ponosna sama nase, da si še upava in da sva zmogla. Majda in Marjan

Čisti vrh 1875m

Objavljeno: 19 junij 2022 Majda

ČISTI VRH V nedeljo, 19. 6. 2022 bi se po letnem PD načrtu povzpeli na Čisti vrh v Julijskih Alpah. Kljub objavi v koledarju, na e-strani PD in na PD faceebooku, se ni nihče prijavil. V sredo, 15. 6. 2022 pa sva se na vrh povzpela Marjan in Majda. Želela sva prehoditi in osvežiti spomin na neoznačeno planinsko pot. Nad Vrsnikom naju je presenetila asfaltirana cesta, ki je vodila prav do zapornice nad Vasjo za skalo, kjer sva parkirala. Čakalo naju je 3 ure in pol nenaporne hoje. Ob Suhem potoku sva se vzpenjala. Obetal se je vroč sončen dan. Pot je vodila po gozdu, ki nama je delal senco. Prečila sva gozdno cesto. Po dolinici sva se vzpenjala. Preprezala sva podrta debla in zopet prišla na cesto. In tu sva brez dvoma odkorakala po dolini naprej - v napačno smer. Preko Ravnega dola sva zagrizla proti grebenu, ki je prilepljen na Lepo špičje. Na zaplatah snega sva opazovala zelo veliko čredo gamsov. Po dobri uri hoje sva prepoznala napako in se vrnila do ceste in pri razcepu pravilno zavila navzgor. Kar hitro sva se po cesti povzpela na spodnji rob planine v Plazeh. Hiša sameva. Živine ni. Do tu je 2uri in pol hoje - če hodiš brez stranpoti. Cesta je prešla v stezico. Možicev je bilo dovolj. Dosegla sva greben, kjer se pridruži pot iz Trente. Le par minut in dosegla sva vrh. Vesela, da sva "pritrmarila" na vrh. Razgled je čudovit. Psička se je zarila v senco ruševja. Bilo je že krepko popoldne. Sestopila sva zelo hitro. Pri zapornici sva si privoščila toplo malico - pogrela sva konzervo jote. Še pivo in sok in zadovoljstvo je bilo popolno. Sonce je še vedno pripekalo. Preko Vršiča sva se odpeljala domov. Že v Trenti je pričelo rahlo deževalo. Od Kranjske gore do Radovljice naju je spremljala mavrica - za nagrado.