Galerija / potopis

Planinski tabor Plesko - 26. julij 2022

Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan

Za danes je napovedan dež. Kar veseli smo, saj suša povzroča veliko škodo na naših vrtovih ( mislimo le nase) in zelo vroče je. Polovica planincev tabornikov smo se odločili za vzpona na Sveto planino ali Partizanski vrh, ki ga lahko opravimo tudi z dežniki. Razumljivo je, da so planinci z otroki ostali v taboru. S prelaza Podmeja smo se podali desno po precej položni poti skozi gozd Začelo je rahlo deževati kot je bilo napovedano. Koča na Sveti planini je bila zaprta. V cerkvi se je ravno pričenjala maša ob dnevu Sv. Ane. Povzpeli smo se na Partizanski vrh 1011m, ki je tik nad cerkvijo. Zaradi dežja smo sestopili do privat koče pod Javorovim vrhom. Tu smo pod streho sedli in pomalicali. Miha bi rekel: »če smo kaj imeli«. Po isti poti smo se vrnili do avtomobilov. Po kosilu pa taborska klasika: malo spat, škrabel, tarok, tudi branje knjig in predvsem druženje ob klepetu. Bife »Pri dveh sestrah« je odprl podružnico in tako ponudbo približal uporabnikom.

Planinski tabor Plesko - 27. julij 2022

Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan

Navadili smo se voziti le po nekaj km iz tabora. Danes smo se peljali daleč v Vidrgo. Peljali smo se tudi čez Kisovec, kjer je doma kolesar Primož Roglič. Pri gostišču Vidrgar smo parkirali in šli. Markacij ni. Domačin pove, da na obračališču avtobusa skrenemo s ceste desno in pot nas bo pripeljala točno na vrh. In gremo. Pridemo do kapelice z več kot meter dolgo desko/puščico in napisom »Sveta gora« Ubogamo in gremo desno čez travnik v gozd. Gozdna pot se vedno bolj zožuje in izgine v grmovje. Kaj storiti? Pogumno po svoje navzgor. In res kmalu po 20 m brezpotja naletimo na stezo. Celo križ je ob poti. Skozi krošnje zagledamo zvonik. Ko stopimo na vrh, nas očarajo različni kipi, slikarije, okraski. Zasavska Sveta gora je vzpetina, visoka 852 m. Cerkev Marijinega rojstva je bila zgrajena že v 6. stoletju, obzidje pa so zgradili v času turških vpadov, hkrati pa tudi zvonik, ki je sprva služil kot razgledni stolp. V obzidju je še danes, iz 15. stoletja ohranjena vdolbina, ki jo domačini imenujejo Puščava. Kdo ali kaj je bilo tam, nihče ne ve, ugiba pa se, da je mogoče tam živel kakšen spokornik. Prvi zapisi o tej »čudežni« gori so se pojavili približno 768 let nazaj, v svojih zapisih pa jo je omenjal že Janez Vajkard Valvasor. Trdil je, da so se v cerkvi dogajali čudeži, med drugim je zapisal, da je neka slepa gospa, ki naj bi jo osebno poznal po kolenih trikrat obšla prezbiterij, in ko je zaključila »obhod« je zavel močan piš, ji odnesel pajčolan, gospa pa je spregledala. Iz časa turških vpadov je znana ljudska zgodba, ki pravi, da so Zasavsko Sveto goro želeli napasti Turki, vendar se je poveljnikov konj ustrašil, ko naj bi zagledal Jezusa in vrgel poveljnika s sedla in tako prestrašil tudi ostale, ki so se rajše umaknili. Temu priča tudi slika v kapelici na razpotju pod cerkvijo. Rahlo rosi zato pospešimo do Koče na Zasavski sveti gori, ki je zaprta. Imajo pa nadstrešek, kjer si oddahnemo. Oblaki se umaknejo, zopet sije sonce. Ko sestopimo po pravi poti, ugotovimo, da nam je domačin prav svetoval. Le tisti kažipot na kapelici še vedno ne razumemo.

Planinski tabor Plesko - 29. julij 2022

Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan

Zapeljali smo se v Dol pri Hrastniku in dalje do Koče na Gorah. Namenili smo se na Kopitnik – 910m. Navadni kopitnik je rožica, ki zraste do 15 cm. Listi so na dolgih pecljih, zeleni in bleščeči. Imajo obliko konjskega kopita ali ledvice. Cveti od marca do maja. Cvetovi so dokaj neugledni. So rjavordeči. Rastejo posamično na kratkem peclju pri tleh. Imajo močan vonj po popru. Oprašujejo jih muhe, lahko pa se tudi samoopraši. Semena raznašajo mravlje. Opis poti na Kopitnik je obljubljal le 150m višinske razlike in uro in pol hoje. To pa zmoremo in podali smo se na pot. Korakamo po cesti, po stezi, po travniku in gozdu, mimo lepih hiš, ki so vikendi ali domovi. Celo mlaka z lokvanji je ob naši poti. Po nenaporni poti prispemo do Koče na Kopitniku, ki je odprta. Prijazen oskrbnik streže celo ledeno kavo. Do vrha ni daleč – manj kot pol ure. Zadnji metri pred vrhom so skale opremljene z jeklenico in potrebno je malo poplezati. Prijetna popestritev v tednu hoje po gozdovih. Vrnili smo se po isti poti. Popoldne smo krstili nove planince tabornike. Niso bili novi, že lani so bili z nami. A lanske težave so prestavile krst. Tri sestrice, dva bratca in dva očita so dobro odgovarjali na vprašanja in dobili nova planinska imena. Vremenska napoved je obetala dež v zgodnjih večernih urah. Večinoma so se udeleženci tabora odločili pospraviti suhe šotore in že danes oditi domov. Devet tabornikov pa se ni dalo. Pospravili smo šotore in si uredili spalnico pod streho v jedilnici.

Planinski tabor Plesko - 30. julij 2022

Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan

Vremenska napoved se je uresničila. Že ponoči je padal rahel dež. Lepo ležerno smo si privoščili kavico in zajtrk. Pospravili smo lastne stvari in se lotili češčenja. Največ dela sta opravili Romana in Nataša. Prišel je tudi gospodar tabornega prostora Tine. Mislim, da je bil zadovoljen z nami in s čistočo, ki smo jo pustili za seboj. V službi so me vprašali, kam grem na dopust. »V Trbovlje«, sem odgovorila. Niso se ravno smejali, so me pa zelo čudno gledali. Sedaj lahko iz izkušnje povem, da naše Zasavje ni kar tako. Veliko smo videli, doživeli, prehodili in izvedeli novega. Predvsem pa smo bili deležni toplega sprejema in pomoči domačinov. Hvala vsem, ki ste skrbeli za »Ljubljančane«.

Planinski tabor Plesko - 28. julij 2022

Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan

Kum (1220 metrov) je najvišji vrh Posavskega hribovja. Na vrhu Kuma je več objektov: planinski dom, RTV oddajnik in cerkev svete Neže. O Sveti Neži in Joštu pa so se skozi čas oblikovale kar 3 legende. Prva pravi, da je bila Neža lepa deklica, ki je živela v Kostanjevici na Krki. Ker je tam vsako leto poplavljalo, je začela moliti proti poplavam. Skrivnostni glas pa jo je ves čas vabil na Kum. Neža je poslušala skrivnostni glas in odšla na Kum, pridružil pa se ji je pastir Jošt, ki je bežal pred Turki. Med njima se je vedno iskrilo, vendar te ljubezni nikoli nista uresničila. Po poti na Kum lahko vidimo dve kapelici, ki opominjata na Nežo in Jošta, ki so ju neznani storilci usmrtili. Danes se jima verniki priporočajo za uresničeno in srečno ljubezen. Vse legende pa nimajo srečnega konca. V eni izmed legend naj bi živela na Kumu pastirica Neža in gospodar Jošt. Neža nekega dne pase krave in izgubi eno kravo. Sama se odloči, da jo bo poiskala, vendar jo na koncu najde mrtvo, saj pade v brezno blizu Borovaka. Neža začne jokati, njene solze pa naj bi danes imenovali solzice svete Neže, saj tam danes obstaja potoček. V tretji legendi pa se spet pojavijo roparji. Neža in Jošt sta bila bogataša, ki sta iz Jutrovega potovala pod Kumom. Zajela ju je huda nevihta in sklenila sta se skriti v gozd. Tam so ju našli roparji in ju želeli usmrtiti. Čudežno sta jim pobegnila in se skrila v podzemni jami pod Malim Kumom. V zahvalo naj bi vsak sezidal svojo cerkev. V četrtek smo se razdelili v dve skupini. Ob 8.00 se je odpeljala prva skupina v Hrastnik, ker so se želeli povzpeti na vrh Kum po daljši poti. Blizu steklarne smo parkirali in se podali slabe 3 ure dolg vzpon. Vzpenjamo po stezi v gozdu in med skalovjem do planotastega zaselka Matica Pot poteka po prisojnem pobočju, kjer uspeva črni gaber, šmarna hrušica, mali jesen, triroba košeničica. Od Matice nadaljujemo pot do vasi Župa, kjer nam domačin ponudi vodo. Od tu gremo po kolovozu oziroma stezi po gozdu in jasah ter se malo pod vrhom Kuma priključimo cesti, ki vodi z Dobovca. Pol ure za prvo skupino se je druga skupina odpeljala v Trbovlje in naprej na Lontovž. Vzpenjajoča pot kmalu preči cesto in se še vedno nadaljuje proti vrhu. V tem delu je potekala večja sečnja gozda, zato je treba nekaj previdnosti, da zaradi številnih vlak ne zgrešimo markirane poti. Od Lontovža do razpotja pod vrhom, kjer se cepijo poti v Zagorje, Hrastnik in Trbovlje, smo v dobrih 30 minutah. To razpotje smo včasih imenovali »Pri rokah«. Še nekaj minut strmo v breg, pa smo na vrhu. Kmalu se obe skupini snidemo na vrhu. Počitek, hrana, pijača, igranje, slikanje, razgled, žigosanje – vse kar je potrebno postoriti na vrhu. Po sestopu v Hrastnik smo nekateri obiskali Frančkovo sestro Iko, ki živi v flosarski hiši ob Savi. Enaindevetdeset let šteje. Njene zgodbe , hiša in vrt so nas očarali. Ika, naj ti zdravje še dolgo služi. Popoldne so mladi očetje v taboru naredili pravi »zipline« za otroke. Veselja in spuščanja po vrvi ni bilo konca. Pa se prikaže Roman, Eli in Zoran s škatlami, ki dajo slutiti novo sladico. Novo veselje – kremšnite.

1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|»