GLINŠČICA

V nedeljo, 14. aprila 2013 smo se odpeljali proti morju. Glinščica je reka, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju. Voda je v jugozahodu Kraškega roba med hriboma Stena in Mali Kras,  ustvarila kratko, a slikovito kanjonsko dolino.

Sedem planincev smo se dali odložiti pri gradu Socerb.  Peš smo se namenili v dolino Glinščice.

 Druga polovica – šest planincev - pa so se zapeljali v bližino vasi San Lorenzo in se podali na zavarovano plezalno pot Biondi.

Pohodniki smo podali po kraškem redkem gozdu in uživali ob razgledih na morje in obmorske kraje. Cvetočih rastlin še ni bilo, pa tudi šparglji so komaj pričeli z rastjo. Prispeli smo na vrh Mali Kras – 456m in takoj nato do nekdanje meje. Hoja po ravnem ni bila težavna in smo jo namenoma še malo podaljšali. Malo smo se spustili po ostrorobih kamnih – pravo melišče in nato malo povzpeli na skalnat pomol , ki je vrh imenovan po alpinistu Emilio Comici-ju. Pod nami je bil najimenitnejši predel doline: skupina hiš z gostiščem Botač, slap, cerkvica Sv. Marije na Pečeh , nekdanja železniška proga s tuneli, ostanki mlinov ob vodi, stene doline iz fliša in apnenca, plezalne stene polne alpinistov, velika čreda koz v strugi in ob nje in še kaj.

 Spustili smo se v Botač in se nato povzpeli proti razgledišču pod vasjo San Lorenzo, kjer so nas že čakali naši alpinistični prijatelji.

Majda

Pred več kot tremi desetletji so domačini prvič pripravili prireditev Odprta meja, ko je v soteski Glinščice za en dan »padla« jugoslovansko-italijanska meja. 
Ob izlivu Glinščice so bile nekoč soline.
Tukaj je Emilio Comici ustanovil plezalno šolo, ki je bila v obdobju med obema svetovnima vojnama bistvenega pomena za razvoj alpinizma tukaj.
Stari Rimljani so baje že v prvem stoletju napeljali od 12 do 16 kilometrov dolg vodovod, ki naj bi dovajal kar 5800 kubičnih metrov vode.
Gea, Naravni parki Slovenije - Slikovita zajeda v Kraški rob, Krajinski park Beka – soteska Glinščice z dolino Griža Naravni biser, ki ga je treba skupaj negovati, kot so to počeli dedje in pradedje. To je v očeh domačinov soteska Glinščice ali Klinš’ce, kot ji tudi pravijo.

Ta se razteza jugovzhodno od Trsta na meji med Slovenijo in Italijo. Slovenski del te kraške posebnosti je zavarovan kot krajinski park z dolgim uradnim imenom »Beka – soteska Glinščice z dolino Griža, ponornimi jamami in arheološkimi lokalitetami Lorencom in grad nad Botačem«, del na italijanski strani pa kot naravni rezervat Val Rosandra. Odkar soteske ne deli več stroga meja, ni le priljubljeni cilj izletnikov iz Trsta, temveč tudi ljubiteljev naravnih znamenitosti iz Slovenije.

Emilio Comici, ki je še pred drugo svetovno vojno na tem območju ustanovil plezalno šolo.
Pred leti je bilo območje soteske pod Beko in Ocizlo v neposredni bližini italijanske meje vključeno v obmejni pas, kar je precej oviralo ogled te zanimive kraške posebnosti, zdaj pa te ovire ni več in je mogoče prestopiti mejo ter obiskati dolino Glinščice, kjer je rečica v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo.

Sotesko Glinščice zaznamujejo geološke posebnosti, kraških pojavi, flora in favna ter odnos, ki ga je do nje vselej imel človek. Če je po eni strani že desetletja v lasti domačinov, ki so se v ta namen združili v t. i. srenje, je bila po drugi strani v zadnjih desetletjih med zelo priljubljenimi območji za nedeljske izlete in sprehode ter je prava paša za ljubitelje plezanja. Slednji imajo v dolini že dolgo zgodovino. Tukaj je namreč Emilio Comici še pred drugo svetovno vojno ustanovil plezalno šolo, ki je v obdobju med obema svetovnima vojnama bila bistvenega pomena za razvoj alpinizma na tem območju. Comici je verjetno najbolj znan, a vsekakor ne edini, ki se je preizkušal po stenah nad Glinščico.