Izlet v neznano Planinskega društva Šmarna gora 2012

Kam? To se ni spraševal samo Prešeren v svoji pesmi, ampak tudi mi trije, Romana, Matic in jaz, ko smo na lanskem izletu v neznano »zmagali« in si prislužili to čast, da organiziramo naslednjega. To pa ni samo čast, ampak tudi odgovornost, saj mora biti izlet organiziran tako, da se vsi v avtobusu počutijo dobro in da vse poteka nemoteno.

Možnih destinacij je bilo več, vendar je na koncu premočno zmagala nam ljuba Primorska oz. Slovenska Istra. Ker radi hodimo v tiste konce, nam ni bil problem raziskovati ta del naše domovine in sestavljati program izleta. Oglede smo začeli 15. Avgusta 2012, ravno na dan, ko slavimo praznik Marijinega vnebovzetja. To je bil tudi dan, ko je minilo ravno 500 let, odkar se je Marija prikazala Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria, dvema čuvajema vinogradov v Strunjanu. Po legendi se jima je prikazala v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice in naročila, naj popravijo »njeno hišo«. Kmalu je to postala najpomembnejša istrska božja pot.

 Rdeča nič izleta v neznano sta bila sol in olivno olje.

Sol. Brez soli ni življenja in soline so že stoletja pomemben atribut slovenskega primorja. Zaznamujejo tako pokrajino, kot življenja ljudi, ki si že stoletja služijo kruh s pobiranjem soli.

 Olivno olje imenujemo zeleno zlato. Kaj pa je sploh pravilno oliva ali oljka? V Sloveniji sicer zelo uveljavljena beseda »oliva« v resnici izvira iz italijanščine, medtem ko so plodu oljke Istrani vedno rekli »uljka«. Vendar je jezikovno razsodišče razsodilo, da sta enako primerni tako oljka oz. oljčno olje, kot tudi oliva oz. olivno olje.

 Izlet smo začeli v istrski vasici Krkavče, kjer nas je pričakal simpatični domačin Pavel Goja in nam najprej predstavil znameniti Krkavški kamen, tako imenovani Krkavški menhir ali Kamen Troglav, ki je 2,5 m visok neizglajen kamniti monolit, ki se nahaja v bližini vasi. Na njem je izklesana gola človeška (po nekaterih mnenjih božanska) podoba z razširjenima rokama in sončnim nimbom okrog glave. Skoraj polovica kamna je pod zemljo. Predvideva se, da je menhir staroslovanskega izvora.

 Od kamna smo se peš mimo oljčnikov odpravili do bližnje torklje družine Ternav, kjer so nam predstavili potek pridobivanja olivnega olja. Od samega začetka, ko pripeljejo sveže obrane plodove, pa preko vsake naslednje faze procesa, kjer je končni proizvod hladno stiskano olivno olje. Postopek je sestavljen iz štirih faz: čiščenje plodov, priprava oljčne drozge (mletje, drobljenje, mesenje), izločanje oljčnega mošta in na koncu še ločitev (separacija) olja iz mošta. Pri segrevanju mase temperatura ne sme preseči 35 C. Pri pridobivanju ekstra deviškega olja, pa mora biti celo pod 27 C. Oljke morajo biti predelane v roku 48 ur od obiranja, dodajati ne smejo ničesar, razen vode.

Oljčno olje je lahko prebavljivo, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljše vpijanje vitaminov, zlasti vitamina E. Poleg tega omejuje razvoj ateroskleroze, priporoča se tudi diabetikom. Varovalni učinki so posledica visokih vsebnosti antioksidantov in v uravnoteženi maščobno kislinski sestavi. Zaustavlja razvoj osteoporoze in ohranja elastičnost kože. Deluje razkužilno, pospeši celjenje ran in opeklin. Znano je, da so bolezni srca in ožilja, debelost in rak na grških otokih, veliko redkejše kot drugod po Evropi, kar povezujejo predvsem s porabo oljčnega olja.

 Na koncu predstavitve smo v res urejeni torklji, kjer že približno 400 let pridobivajo oljčno olje, lahko poskusili njihovo odlično olivno olje, kjer smo se naučili, da mora biti dobro olje grenko v ustih, pekoče v grlu, brez priokusov, vonj mora imeti po sadežu. Barva olja ni tako pomembna, kot je vonj olja. Naš zgovorni vodič Pavel pa je še posebej presenetil vse Ane, ki so v dar dobile rožico.

 Pot nas je kljub rahlemu dežju vodila naprej do središča vasice Krkavče, kjer nam je vodič Pavel v vaški cerkvici Sv. Mihaela predstavil pestro zgodovino vasice in okolice. Krkavče so ena najstarejših vasi v Slovenski Istri, ležijo visoko na robu Šavrinskega gričevja (191 m nad morjem). Vas naj bi dobila ime po besedi keltskega izvora »kr« - kamen oz. skala. Znano je, da so Krkavče zgrajene na treh debelih plasteh žive skale. Prva plast je najbolj vidna, saj je ogromna ploščad oz. trg pred cerkvijo sv. Nadangela Mihaela »naravno tlakovan«. Tudi cerkev je zgrajena na tej skali. Druga plast je očem nekoliko skrita, le na sredini poti pod cerkvijo se vidi del skale med hišami, tretja plast pa je na skrajnem koncu vasi (na Kantonu), od koder se odpira čudovit pogled na dolino Dragonje.

Po kratkem sprehodu skozi vas smo jo mahnili na kosilo na turistično kmetijo Lisjak, kjer so nam postregli s tipično primorsko jedjo »bobiči«. Gre za istrsko mineštro z mlado koruzo, ki nas je lepo pogrela. Ker nas je čas že priganjal, smo se hitro posedli v avtobus in se preko istrskih vasi Nova vas, Sv. Peter, kjer najdete znamenito Tonino hišo, ki je odlično ohranjen primerek stare istrske hiše in pa Dragonje pripeljali do Sečovelj, kjer ležijo soline, katere so tekom stoletij močno prispevale h gospodarskemu razvoju tega okolja. Prvotna močvirnata tla, ki so nastala zaradi stika morja in kopnega, je človek preoblikoval v solinska polja že v srednjem veku. 

 Arheološke najdbe in pisni viri omenjajo kraj že v rimskem času, soline pa že v 12. stoletju. Pridelovanje soli so modernizirali v 14. stoletju, razcvet pa so doživele v času Avstroogrske. Soline so obsegale 508 ha in od 24. aprila (Sv. Jurij) do 24. avgusta (Sv. Jernej) preživljale okoli 500 družin, ki so živele v solinarskih hišah. Pomorski muzej Piran je dve obnovil in preuredil v Muzej solinarstva, celotno območje pa je razglašeno za krajinski park. Solinarstvo še danes ostaja kot delujoča panoga na 700 hektarjih delujočih solinarskih polj. Središče kraja je ob cerkvi Sv. Martina iz leta 1822.

Za odhod celotne družine v soline je bil predviden 24. april, praznik sv. Jurija. Takrat je bilo na piranskih ulicah zelo živahno, konec je bilo šole, ljudje so prenašali svoje imetje na obalo, kjer so vse stvari preložili na ladje, s katerimi so se odpeljali do solin. Življenje v solinah je potekalo po nenapisanem, a točno določenem urniku. Medtem ko so možje in otroci delali na polju in v solinah, so ženske prale perilo, obdelovale majhen vrtiček okoli hiše, pekle kruh, kuhale in hodile po vodo tudi do 3km daleč. Značilna solinarska hrana so bile ribe, jedli pa so tudi morske pajke, polže in školjke, veliko zelenjave in solinskih rastlin, skoraj vsak dan pa sta se na krožnikih znašla tudi riž in polenta. Možje so ob nedeljah hodili v Piran in tam nakupili živež za naslednji teden, odšli na občino zaradi uradnih opravkov in postorili kaj v domači hiši. Glavni razlog pa je bila sprostitev pri igri, saj so radi balinali in igrali karte.      

  Življenje v solinah je bilo težko in naporno, vendar so si znali vzeti čas tudi za počitek in zabavo. Nekatere solinarske hiše so imele prostore za balinanje, kjer so se zadrževali predvsem moški. Starejši ljudje in otroci pa so se odpravili na ribolov, kjer so si pripovedovali legende in zgodbe. Obhajali so veliko praznikov, ki so bili predvsem godovi raznih svetnikov. Za največji solinarski praznik pa je veljal 24. avgust, praznik sv. Jerneja, ko se je glavna sezona v solinah že zaključila. Takrat so postavili velik semenj, na katerem se je veliko plesalo, dobro jedlo in pilo, balinalo in tekmovalo v različnih igrah, med katerimi so bile najbolj zanimive plezanje na zasmoljen drog, dirke s kolesi, skakanje z vrečami in tombola.

 Iz avtobusa smo izstopili v Portorožu in se mimo Avditorija odpravili peš do tunela, ki povezuje Portorož s Strunjanom. Gre za pešpot, ki poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Parenzane med Trstom in Porečem. Proga je bila zaradi nerentabilnosti leta 1935, po 33 letih obratovanja, ukinjena. Tunel, ki je včasih služil kot skladišče in gojišče gob, je zelo akustičen. Zadonela je pesem in kaj hitro smo bili v Strunjanu.

Na drugi strani pa nas je čakalo naslednje presenečenje in sicer ogled cerkve Marijinega prikazanja in pa pater frančiškan Niko Žvokelj, ki nam je prijazno obrazložil pestro zgodovino te zanimive in lepo obnovljene cerkvice, ki kot rečeno ravno leta 2012 praznuje 500 let Marijinega prikazanja. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio narisal na les (okoli 1520) in ta podoba še danes krasi glavni oltar.

Da gre za poseben kraj, nas na obali opominja veliki strunjanski križ, kjer se na tem milostnem delu naše obale spomnimo vseh naših mornarjev, ki plovejo po morjih in oceanih sveta. Strunjanska Marija, njihova velikodušna priprošnjica in pomočnica, jih varuje, da se bodo srečno vračali domov. Od križa se nam je razprostrl krasen pogled morje in oblačno nebo ter romantični Mesečev zaliv.

Vreme se je kar lepo gor držalo, tako da smo se podali še na naš zadnji ogled in sicer sprehod po Strunjanskih solinah. Razdelili smo se v dve skupini ter prisluhnili vodičema in njuni poučni razlagi.

 Strunjanske in Sečoveljske soline so še edine delujoče v Sloveniji in edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek rokodelske pridelave. Sol pridobivajo v bazenih - kavedinih, ki jih pokriva tanek sloj ali koprena imenovana »petola« - ta pa je sestavljena iz mineralov in mikroorganizmov ter iz naravnega blata. Petolo morajo solinarji seveda skrbno gojiti, omogoča pa jim, da sol pridobivajo na popolnoma naraven način. Sol je zaradi načina pridelave  bogata z minerali iz morja in encimi, okus pa je izjemen in omogoča visoko kulinarično kakovost.

Če ste mislili, da se sol dela poleti, se motite, sol se dela pozimi. Solinarji imajo nekje od sredine septembra, ko se zaključi sezona žetve soli, pa vse tja do sredine marca veliko dela, da pripravijo solna polja. Popraviti je potrebno kanale, nasipe, zapornice in poskrbeti za petolo… Poleti le žanjejo na tistem, kar so pripravili pozimi.

Polne novih znanj in vtisov, so nas noge kar same odnesle do bližnje gostilne Strunjan v strunjanskem avtokampu, kjer smo se okrepčali. Sledil pa je tudi težko pričakovani srečelov, kjer je vsaka srečka imetniku prinesla nagrado. Darila so bila zelo raznovrstna, tako da je bilo deljenje nagrad deležno veliko smeha in presenečenjem kar ni bilo konca. Po podelitvi prve nagrade so najbolj zagnani tudi še malo zaplesali.

Naš šofer Ivan je nato varno pripeljal domov poln avtobus zadovoljnih planincev, kjer je vsak za spomin dobil še zavojček soli z dobro mislijo, da nam soli nikoli ne bi zmanjkalo, tudi v glavi ne.

 Hvala vsem še enkrat za udeležbo in nepozabno druženje,

Nataša Gutman Kranjec