Pecol

Vijuganje po belih strminah

Avto smo pustili ob hotelu na Sella Nevei, od tam naprej pa smuče na noge, borda na ruzak in že smo grizli v hrib,  pred tem so sledila še hitra navodila in prikaz uporabe lavinskega trojčka.  Hitro smo se vzpenjali in kot bi mignil smo bili na planini Pecol, odprl se nam je prelesten razgled na Montaž, Špik hude Police… hkrati pa smo videli, da je zaradi plazenja ponekod na plano pokukala trava. Skupaj smo se odločili, da jo uberemo na 2240 m visok Curtissons. Tisti s smučami (Katja, Timi in jaz) smo brez težav napredovali, kljub temu, da se je malce udiralo, za Nastjo in Nejca pa je to predstavljal kar problem, še dobro, da za to obstajajo krplje. Ker smo mi trije s smučami napredovali hitreje, sta  Nastja in Nejc sklenila, da nam bosta počasi sledila, dokler ne bosta imela dovolj udiranja, mi pa naj se le urno podamo na vrh. Nekje na tretjini poti smo se ločili in pričel se je peklenski tempo do vrha. Ni bilo časa za počitek, kot parna lokomotiva smo drveli navkreber po žgočem soncu. Bližje kot smo bili vrhu bolj je bilo strmo, zato so tudi smuče zmeraj bolj drsele v nasprotno smer, a z malo trme, smo le prišli na vrh. Kot vrče krompirja smo obsedeli in uživali v tem prečudovitem, sončnem razgledu na sosednji Kanin. Lahko bi še sedeli in si polnili glavo s tem prelepimi slikami s soncem obsijan gora, a sta nas dva člana nestrpno čakala malce nižje, zato smo se pripravili na spust, prava uživancija se je končno pričela. Podlaga je bila ravno prav južna, da je šlo kot »po putrčku«, resnično fenomenalen občutek. Po nekaj ovinkih sta se nam pridružila v tej zimski uživanciji in skupaj smo se odpeljali v dolino, kjer se je naša pravljica zaključila. Prečudovit dan, prežet z nepozabnimi spomini smo zaključili na zasluženem pivu 😉.

Katarina Kadivec