Sončni vzhod na Storžiču

Objavljeno: 20 junij 2019Vodila in zapisala: Katarina K.

Z Nastjo sva se dan prej odločili, da jo na Storžič mahneva kar na vzhod. Ko je budilka zazvonila 1:00 zjutraj, se mi je ta nora ideja zdela še bolj odštekana kot dan poprej. Ampak vseeno sva se, z zaspanci v očeh, odpeljali na standardni kotiček  na Dom pod Storžičem.


Z nekoliko telečjimi nogami, kar se za tako uro kar spodobi, sva pričeli gristi kolena do začetka Žrela, kjer sva si nadeli čeladi. Nad nama se je bohotilo zvezdnato nebo, midve pa sva nadaljevali z raztegovanjem po klinih in jeklenicah. Kot bi mignil sva bili že na grebenu, kjer se je prikazala polna luna  in nama vse do vrha delala družbo in osvetljevala pot. Priznam, če bi se med potjo ustavili na primerno travnatem kotičku, bi v trenutku lahko zadremala.


Na vrhu so naju glasno pozdravile živahne ovce. Le te vrh Storžiča uporabljajo kot stranišče, saj sva takoj, ko sva stopili na vrh zagazili v ovčji drek, da omamnih vonjav sploh ne omenjam. Da sva lažje pričakali sramežljive sončne žarke sva si privoščili sadni zajtrk. Sledil je pozdrav soncu, nato pa hitro pot pod noge in nazaj v dolino, saj naju je slasten tržiški sladoled vabil, da ga poizkusiva in proslaviva najin podvig.


Sklamfala Katarina