Špičasti vrh

Špičasti vrh 1128 m

V nedeljo 14.4.2019 smo ob 9.00 odrinili proti Logatcu in naprej proti Idriji, do Črnega vrha.  Ker so nas  že v Logatcu veselo pozdravile dežne kaplje, smo si vzeli čas za drugo jutranjo kavo in klepet. Kjer je volja, je vedno pot; nič nas ni ustavilo ali prestrašilo, dobre volje smo nadaljevali.

Visoko nad dolino Idrijce južno od Idrije se na približno sedemsto metrih nadmorske višine razprostira Črnovrška planota. Na njej so pašniki in temni gozdovi, zato sta v teh krajih razširjena gozdarstvo in živinoreja.

Črni vrh je največje naselje na tej planoti, skozi katerega pelje cesta Godovič–Col. Kraj s približno 650 prebivalci je izhodišče za izlet na Javornik (1241 m).

Pri cerkvi v središču Črnega vrha smo zavili desno v smeri vasi Zadlog.

Razložena vas, ki ima približno 280 prebivalcev (v začetku prejšnjega stoletja jih je bilo prek 430), leži na kraškem polju severozahodno od Črnega vrha. Po travnikih se pase živina, zaselki s hišami in gospodarskimi poslopji pa so prislonjeni na gozdnato obrobje.

V Zadlogu se je leta 1859 rodil duhovnik Frančišek Lampe, ki je ustanovil literarno revijo Dom in svet ter napisal v tistem času priljubljene Zgodbe Svetega pisma. Zadlog  je tudi rojstni kraj jezuita Marka Ivana Rupnika, ki je z mozaičnimi poslikavami kapel in cerkva zaslovel po vsem svetu (njegov mozaik smo občudovali par let nazaj na Izletu v neznano).

Po dobrih 4km vožnje od križišča v Črnem vrhu smo parkiral, se malo ozirali v nebo, skomignili z rameni, si nadeli palerine ter jo mahnili po dobro označeni poti proti vrhu.

Narava je bila še v zgodnji pomladi, pogled na primerno majhne regrat je razveselil marsikoga; nazaj grede – smo mu obljubili.

Ob poti so nas pozdravljali prekrasni telohi in drugo cvetje. Milena je z vidnim navdušenjem zbirala prekrasne posnetke in bila videti močno  zadovoljna. Mi pa tudi, saj smo vedeli, da bomo deležni krasot za spomine, ko nam bo poslala fotografije.

Višje smo se vzpenjali, bolj hladno in vetrovno je postajalo. Kar naenkrat nas je za ovinkom presenetilo prvo ivje. Prizori so bili resnično prečudoviti, kar so potrjevali tud navdušeni vzkliki vseh devetih udeležencev. Prizori so bili res izjemni, še posebni tik pod vrhom in na samem vrhu; kot da smo v zimski pravljici.  Da je bila okrog nas megla in nobenega razgleda, nas sploh ni motilo. Bomo šli pa še enkrat, da doživimo še to. Namreč – 13m visok lesen razgledni stolp omogoča pogled po večjem delu Slovenije. Ob lepem vremenu lahko vidimo Tržaški zaliv, Julijske Alpe in večji del osrednje Slovenije. 

Dobra ura hoje do vrha je izredno hitro minila, saj nas je zamotila slikovitost gozda in narave. Tudi spust je kar prehitro minil, kljub zelo spolzkim predelom, ki so pustili pečat na kaki zadnji plati.

Ob slovesu so bili vsi udeleženci izjemno zadovoljni in polni vtisov, kljub hladnemu dnevu. Dokončno smo se poslovili ob toplih napitkih (beri kuhano vino), ki so pordečili marsikatero lice.