Pohod na Ajdovščino

AJDOVŠČINA

V nedeljo, 20 januarja 2019 se nas je zbralo kar 19 planincev in se podalo proti Dolu pri Ljubljani. Od tu smo se povzpeli na 495m visok hribček Ajdovščina. Nenavadno ime ima vzrok v zgodovini.

Na hribu Ajdovščina so imeli stražarnice in tudi naselje že v zelo starih časih. Veneti (Ajdi) so od tod nadzirali trgovski promet po reki Savi (črnomorska pot) in kopensko Jantarno pot pri Beričevem proti Ljubljani. Na Ajdovščini so našli stare okope 304m x 70m, žarne grobove in talilnico železa iz halštatske železne dobe (okoli 800 let pred n. št.).
V bližini teče Zlati studenec zaradi rumenkaste gline, kar je v ljudeh prebudilo domišljijo, da so tu zlato tele, zakladi in zlata jama. O tem je leta 1909 pisal Alfonz Müllner v knjigi Zgodovina železa: »Hrib so ves razrili iskalci zakladov, ki tu iščejo zlato in zlata teleta in kleti s starimi vini. Odkrijejo pa kvečjemu žare s pepelom celo do enega metra premera.« Ljudska domišljija je ustvarila tudi ajdovsko deklico, tako veliko, da z eno nogo stoji na Ajdovščini, z drugo pa na Starem gradu, ko se umiva ali pere srajce in varuje zaklade na Ajdovščini.

Naša pot je potekala po trasi trim steze. Namenoma smo začeli na koncu trim steze in končali na začetku. Pred dnevi je padel prvi sneg te zime. Snega ni veliko. Zložno smo se vzpenjali ob preprostem Križevem poti, mimo kapelice in telovadnih postaj. Na vrhu sta gugalnici, žig v mini Aljaževem stolpu in zvonček, ki izpolnjuje želje. Vrnili smo se malo naokoli, pa kljub temu mimo športnih objektov hitro prišli v dolino. Za dobrih 6 km dolgo pot smo potrebovali dve uri. 

Še kavica v bližnjem lokalu in hitro domov, da še ujamemo nedeljsko kosilo.